Pred natanko enim letom je luč sveta ugledala moja knjiga. Pot do nje je bila zanimiva, ne vedno rožnata, vsekakor pa neponovljivo lepa. Vsak trenutek je bil poseben in dragocen. Hvaležna sem, da sem se tega zavedala že takrat – da je bistvo pot in ne cilj. Ta cilj je danes dosežen. In večkrat sem se vmes zalotila, kako sem razmišljala, kaj bom s knjigo. Kaj je njen namen in kaj si želim zdaj, ko obstaja, z njo doseči in narediti? Večkrat sem znova zapihala vetra v njena jadra, prav tako žareče in prav s takim zanosom kot prvič. In čarovnija se ponovi, še stopnjuje in je vsakič lepša.
Kolikokrat se spomnim vseh ljudi, vseh mojih dragih in naključnih znancev, ki so mi pomagali pri stvaritvi te knjige. Kolikokrat se spomnim vseh ljudi, ki so verjeli vame, ko sama nisem. A ugotovila sem nekaj … ni pomembno, koliko drugi verjamejo vate (je pa lepo); pomembno je, da sam sebe spustiš iz vajeti kot podivjanega konja in greš napol slepo, napol noro in napol zaljubljeno proti svojim sanjam. Bistvo je, da slepo zaupaš vase. V to svojo pot, ki se razgrinja pred tabo.
Hvaležna sem, da je za mano leto prelepih trenutkov, na desetine prebranih pisem in sporočil bralcev, ki jih je knjiga ganila, na stotine izposoj v knjižnici, ki pričajo o tem, da vas knjiga pokliče. Hvaležna sem, da sem zaradi nje spoznala nešteto čudovitih duš in se dotaknila še toliko več dušic, kar je bil že od začetka moj namen: da je ta knjiga slovenska, da je srčna in da širi veselje. Da da Slovencem vedeti, kako prekrasen narod smo. To je poslanica moje knjige in upam, da bo dosegla čim več kotičkov moje prekrasne dežele in njenih ljudi tudi v prihodnje.
Foto: Matej Jazbinšek