Ljudje smo kompleksna bitja. Ženejo nas nevidni notranji vzgibi. In slabše kot poznamo svoj notranji svet, bolj bomo brezciljno tavali v življenju. S poznavanjem svojega notranjega sveta niso mišljene naše želje in hotenja, ampak naša globoka prepričanja o svetu, o nas, o zakonitostih, ki krojijo življenje. Ne glede na želje, bodo na naše odločitve vplivale prav te nevidne sile, in če jih ne poznamo, nas ne bodo nujno peljale v smer, v katero si želimo iti. Lahko si neskončno močno želimo neke stvari in si vztrajno prizadevamo, da bomo to dosegli, in delamo vse potrebno, a če je naše globoko prepričanje, da tega ne moremo imeti, da tega nismo vredni, ali da to ne bo nikoli naše, je ves trud zaman. Vse kar bomo zavestno zgradili, bo namreč naše nezavedno sproti zrušilo. Zato je včasih dobro, da si prisluhnemo, da opazujemo, kako delujemo, da vidimo, kaj nas vodi. In da potem nežno vzamemo vajeti v svoje roke. Več nam bo dal ta trenutek umiritve, kot pa hitenje za željami. Včasih je potrebno čas ustaviti, da bi ga potem spet imeli in lahko zares polno živeli, ker čas mineva in enkrat tudi časa zmanjka. Zato naj bo naše delovanje zavestno, namerno in polno ljubezni do nas in do drugih. Naj bo čas, ki nam je dan na tem svetu res naš čas, doživet tako, kot si želimo in kot v srcu čutimo, da je prav za nas.
