ANA HAZLER

Lepo je, ko te ljudje z drugega konca sveta pocukajo za rokav in prosijo, da napišeš kaj o svoji državi in o ljudeh, ki v njej prebivajo. O Sloveniji sem za tuje občinstvo in v tujem jeziku pisala prvič. Počutila sem se neizmerno hvaležno, da sem lahko to prekrasno deželo predstavila ljudjem, ki je ne… [Continue Reading]

Kdo bi si mislil, da bomo v tako kratkem času popolnoma zamenjali način življenja, delovanja in pogleda na sočloveka. Je res potrebno tako malo, da se začnemo bati? Da se gledamo s prestrašenimi očmi in da živimo s krivdo v srcu, ker smo se nekoga dotaknili, se z nekom, ki nam je ljub, družili? Ne… [Continue Reading]

Bodi hvaležna in zahvali se vsem ženskam pred tabo. Mami, babici, prababici in vsem tistim, katerih niti imena ne poznaš, pa se po tvojih žilah pretaka njihova kri. Zahvali se vsem tistim, ki so bile pionirke po svoje, ki so poslušale klic svojega srca in svoje duše in tlakovale pot, po kateri hodiš. Če ne… [Continue Reading]

Presenečena sem, kako je kljub moji odsotnosti stran rasla in živela sama od sebe. Večkrat sem se spraševala, kaj naj napišem. Še celo moja mami, ki občasno pokuka na stran, me je opomnila, da že od maja nisem napisala ničesar. A včasih preprosto nimaš ničesar za pisati; včasih zato, ker se dogaja preveč, spet drugič… [Continue Reading]

Pred natanko enim letom je luč sveta ugledala moja knjiga. Pot do nje je bila zanimiva, ne vedno rožnata, vsekakor pa neponovljivo lepa. Vsak trenutek je bil poseben in dragocen. Hvaležna sem, da sem se tega zavedala že takrat – da je bistvo pot in ne cilj. Ta cilj je danes dosežen. In večkrat sem… [Continue Reading]