Svet se spreminja. To spremembo smo slutili že dolgo, a se morda nismo zavedali, da bo do nje tudi zares prišlo. Videti je bila tako oddaljena, kot da je iz nekega drugega sveta, iz neke druge dimenzije in verjetno tudi je. Morda smo si zatiskali oči in upali, da bo navidezna blaginja, ki smo ji bili priča zadnja leta, ostala. Tako lepo je bilo razvijati hedonista v sebi. Tako lepo je bilo živeti v svetu navideznih neskončnih možnosti. A kam smo prišli? Na razpotje, kjer smo se kot družba, ne vsi, oddaljili od narave in odtujili od ljudi. Vendar še vedno čutimo tisti tihi, a vztrajni klic k naravi in k samemu sebi, počasi nas mami in napolnjuje naša srca s hrepenenjem. V nas je še toliko čistega, da čutimo tudi to, da odtujitev od ljudi ni bila naravna, čeprav smo jo sami sprejeli. Vse nas nežno kliče nazaj k sebi, k našemu srcu, k človeškim odnosom, k vsemu mogočemu in še nemogočemu v nas – kličejo nas naše srčne povezave, ko samo smo, obkroženi z vsemi našimi nepopolnimi in hkrati čudovito popolnimi ljudmi. Nedvomno se svet spreminja, a vodstvo naše duše je močno. In čeprav se pred nami odstira nov svet, v katerem bomo obdani s tehnologijo, ki se nam bliskovito razkriva, kajti razvita je že mnogo bolj kot si mislimo, sem prepričana, da obstaja pot popolnega sožitja enega in drugega. Če ji bomo prisluhnili, nas bo prav ta tehnologija nas bo prisilila, da se ozremo vase in pogledamo, katerim našim darovom še nismo dali priložnosti, ker nismo verjeli, da so mogoči. Smo pripravljeni na resnično znanstveno fantastiko? Tisto, v kateri bomo odkrili vse naše potenciale, se podali onkraj meja do sedaj znanega in verjetnega in, če bomo resnično verjeli, celo presegli tehnologijo, ki nam prihaja nasproti in ugotovili, da se v nas ne skriva nič manj. Ta srednja pot bo od nas zahtevala nekaj več – da verjamemo v neverjetno. In mislim, da nam bo prav ta srednja pot dala tisto, kar naš svet potrebuje.
