Presenečena sem, kako je kljub moji odsotnosti stran rasla in živela sama od sebe. Večkrat sem se spraševala, kaj naj napišem. Še celo moja mami, ki občasno pokuka na stran, me je opomnila, da že od maja nisem napisala ničesar. A včasih preprosto nimaš ničesar za pisati; včasih zato, ker se dogaja preveč, spet drugič zato, ker se dogaja premalo. Včasih bi raje bil tiho in se skril v svoji nevednosti, včasih bi nova odkritja in dognanja, ki so bila dognana in odkrita že tisočkrat prej v vsakem tisočletju in stoletju posebej in v vsaki pokrajini in državi znova, delil s svetom na ves glas in s polnim srcem. Tokrat z vami ne bom delila revolucionarnega spoznanja, ampak le še eno potrditev – tokrat mojo lastno izkušnjo, da se vse zgodi ob pravem času in resnično takrat, ko tega niti najmanj ne pričakujemo. Ko spustimo, pa čeprav za trenutek. Življenje nam na vsak način želi dati to, kar je zapisano v našem srcu, zato je očitno sposobno izkoristiti tudi najmanjšo lino in nam skoznjo dostaviti naše srčne želje.
Ne bom modrovala, kako se do tega pride. Pride se, ko je čas, ko smo sposobni želje sprejeti in pa v njih verjeti. Pride, ko ne izsiljujemo več. Pride, ko ne vztrajamo več. Ampak smo, bodisi vdani v usodo ali radostno prepevajoč. Vseeno je. Pomembno pa je vedeti – in na to ves čas opozarjam tudi sebe, da smo ne glede na naše okoliščine mi sami ves čas isti. Tako da je potrebno delati na sebi, ne na okoliščinah. 😉
V tem predprazničnem času vam želim, da bi znali spustiti in živeti tu in zdaj. In če nam ne bo uspelo, je jutri nov dan.
Vse lepo.
