Pred kratkim sem imela manjši poseg … a ravno dovolj velik, da sem dobila nekaj šivov in se zavedela, kako minljivi smo in kako nič, ampak res nič ni samoumevno. Vem, da sem dobila »opomnik«, da naj bom bolj hvaležna za vse, kar imam in bolj nežna in pozorna do sebe in svojega telesa.Ljudje imamo nenavadna mnenja drug o drugem. Pogosto imamo občutek, da je trava na drugi strani bolj zelena. Še zlasti v tem virtualnem svetu je v to lahko verjeti. Pa ni, verjemite mi, da na drugi strani trava ni bolj zelena. Samo drugačna. ? In morda nam niti ne bi bila všeč in niti ne bi bila pisana nam na kožo, če bi bila naša. Tako sem se odločila, da vse bolj krepim hvaležnost za vse, kar imam in ne spodbujam misli, o tem, česa nimam. Odločila sem se, da je bolj pomembna moja trava, kot pa sosedova. S sosedovo si ne morem nič pomagati, ko gre kaj narobe, ko kaj potrebujem in ko bi rada počíla na tej zeleni travi. Sosedova trava mi tega ne bo dala, le moja mi to lahko da. Le mi si to lahko damo, sami sebi. Zato se negujmo in imejmo radi. Spodbujajmo se. Tega ne pišem kot vseved, še zdaleč ne. Učim se … videti lepoto v sebi, prepoznati čudovito dušo in hkrati biti do sebe enako nežna kot do ljudi, ki so mi ljubi. Učim se zavedati se, da sem blagoslovljena z več bogastva, kot si mislim. Učim se biti hvaležna za vsak del mojega telesa, s katerim se nikoli ne ukvarjam, ker deluje brezhibno. Učim se, da sem si dovolj. Učim se biti svoj najboljši prijatelj. In učim se biti svoja najboljša opora. Ne želim, da ostane samo pri besedah. Želim si, da bi se vsi znali ceniti, vsi znali biti hvaležni za vse, kar imamo in kar nam je dano in da bi vse to znali ceniti in spoštovati tudi pri drugih. Želim si, da bi uvideli, kako dragoceni smo si. Vsi. Ste z mano, v tej hvaležnosti do vsega, kar nam je samoumevno, do vseh blagoslovov, ki jih imamo? Ste z mano v blagoslavljanju vsakega dneva posebej kot čudež, ker to je? <3