Morda bo tale zapis malo nekonvencionalen, pa vendarle mislim, da bi bilo potrebno omeniti, da mamice ne bi bile mamice brez očkov, atijev, tatijev in drugih, vsaj trenutno prisotnih moških ali delčkov njih v njihovem življenju. Mame so čarobne, res so. Še posebej so čarobne, ko so srečne in zadovoljne. Prav to si, pomoje, želi vsak otrok. Da bi bila njegova mama srečna. Res občudujem tiste ženske, ki vzgajajo otroke same, morda ne same, ampak brez prave podpore partnerja, občudujem tiste, ki se trudijo držati glavo nad vodo ter hkrati urejati odnos s partnerjem in vzgajati otroke, tiste, ki si želijo uspeti in se izraziti še na drugih področjih, ne samo kot mame, tiste, ki si mame morda niso želele biti, pa jih je dušica sama izbrala, tiste, ki preutrujene zvečer ležejo v posteljo in tiste, ki jih morda zvečer objamejo majhne ročice, ali pa tople roke partnerja. Ne glede na vse, so občudovanja vredne vse te ženske, ki iz generacije v generacijo, iz roda v rod iščejo odgovore na (vsaj tako se zdi) vedno ista vprašanja glede vzgoje otrok in se v današnjem svetu, kjer je hkrati dovoljeno vse in nič, kjer istočasno obstaja nešteto različnih struj, odločajo, kaj je najbolje zanje in za njihove družine. In občudujem tiste, ki jim je bilo ničkolikokrat rečeno, da otrok ne bodo mogle imeti, pa so zaupale tihemu glasu v svojem srcu in so vztrajale ter na koncu objele svoj mali čudež. In občudujem tiste, ki so morale kljub vsej veri na koncu objeti realnost, v kateri bodo tete, ne mame. V vsem tem s(m)o in nis(m)o same. V vsem tem je nekdo, neko malo seme, ki je mamam omogočilo, da so mame. Zato naj bo to praznik vseh. <3