Kolikokrat ste sledili, zares sledili svoji poti? <3
Večkrat ste na tej strani zasledili (kako zanimivo naključje, da je beseda skoraj enaka :)), da rada pišem o pogumu, sledenju sanjam, o preseganju sebe, srčnosti, strasti in volji do življenja, o ognju, ki nas poganja naprej.
Pa sem vse prej kot mojster tega. 🙂 No, vsaj bila. Ne vem, od kje izvira ta moja izjemna previdnost do delanja korakov. Pa ne vseh … nekatere lahko naredim v trenutku, kakšne druge, ki bodo bolj vplivali name, na potek mojega življenja, me malo bolj izpostavili, in tiste, zaradi katerih bom še malo bolj ranljiva, pa zracionaliziriam do konca. In najdem tisoč in en razlog zakaj ne, kako se ne da, kako bi bilo boljše, če bi kar ostala tam, kjer sem. Res varna je ta naša poznana (recite temu kakorkoli, še vedno govorimo o isti stvari) cona udobja, način delovanja, varno zavetje. <3 Res, res varna … v svoji nevarnosti, da me/nas od znotraj razžira, ker ne hodimo po svoji poti in ne gremo naprej v vse naše sanje, želje, sebe. Nekako tako je, kot da gledamo sebe – verzijo, ki jo čutimo v svoji biti, kako stoji pred nami, pa ne stopimo vanjo. Ah, kako lepa in varna je, in kako škodljiva, če nas od notraj razžira, ta poznana cona udobja. In naj spet poudarim, da ne govorim o tem, da moramo ves čas nekaj početi in se dokazovati, ampak tisti, ki ste že kdaj izkusili občutek, kako je, ko vas (prazen) strah potegne nazaj vase, veste o čem govorim.
Ta moj zracionalizirani strah je bil sposoben opravičiti stanje na mestu na tisoč in en način in najti resnično tehtne razloge, zakaj bi ostala na mestu (in še jih kdaj zna). Včasih je imel kar prav, pa kljub vsemu tam, kjer sem ostala ni bilo življenja. Zato se zdaj učim reči sama sebi … pa kaj potem; če zaj****, pa kaj potem, če ne znaš, pa kaj potem, če nisi popolna, pa kaj potem, če se osramotiš (ta je močen), pa kaj potem, če nisi vse to, kar čutiš … pa kaj potem, če boš ranljiva. Pa kaj potem. Kar si želim zase je, da si bom na zadnji dan na tem svetu lahko na vprašanje “Pa si živela, res živela?” odgovorila z “ja” in to z mirom v srcu. Ker se mi zdi, da je ves ta ples na tej prelepi zemlji namenjen le temu; da ves čas odkrivamo kdo smo, rastemo vase, živimo polno življenje, smo ranljivi in močni hkrati in se ob tem zabavamo. Ker je ta zemlja namenjena temu, da v njej uživamo z mirom in pomirjenostjo v srcu. Zato pravim, da ne pozabim “pa kaj potem”.
