Oh jebat ga! (brez cenzure 😉 ). Spet sem premišljevala, kaj naj napišem, kaj je tisto, kar premlevam in se mi plete po glavi, s čim se zdaj soočam in na koncu se vedno vse zloži, da nastane nov zapis.
Danes bom govorila o tem, kako je, ko prehajaš iz starega na novo delovanje. Ko hodiš po mostu do novega sebe in požigaš most za sabo. Ni mačji kašelj. Najlažje je to narediti takrat, ko se ti v življenju zgodi nekaj res prelomnega, nekaj, kar te prisili in spodbode, da se odpoveš oklepu starih vzorcev. Malo težje je to početi zavestno, ko te nič posebnega v to ne “sili”. Ponovno se spuščam v vode, ki mi niso najbolj poznane. Pač vsak ima kakšno področje, kjer šepa malo bolj kot drugje. 😉 Vse bolj pa za nazaj opažam eno stvar – fino je naredit čim več “napak”. Zakaj boste vprašali? Ker je to, da se zmotiš in narediš napako, nekaj normalnega. Ampak napak ne dela tisti, ki nikoli ničesar ne proba. Jaz sem velik del svojega življenja preživela v sanjah v svoji glavi (tam je bilo varno), le malo stvari pa sem naredila v realnem svetu. Zato mi zdaj življenje daje čas in prostor, da ga živim. In to, kot opažam, kot učijo vsi, je bistvo življenja – da ga živimo. Vendar v TEM TRENUTKU. Da sprejemamo odločitve – STOJIMO ZA SVOJIMI ODLOČITVAMI. Da sprejmemo rezultate svojih odločitev – ODGOVORNI SMO ZASE – ne pa krivi. Da se ne bojimo biti MI. Res vesela sem, da je teh mojih 36 let prineslo s sabo tudi to modrost, več samozavesti in boljše poznavanje sebe. Ja, seveda bi si vsega tega želela že veliko prej, vendar ali se naj zdaj obremenjujem še zaradi tega? Ne hvala. Se že zaradi drugih stvari preveč. 🙂 Učim se biti jaz, prenesti PRITISK, ko grem iz svojih okvirjev. Prenesti NELAGODJE, ko zaživim in hkrati sebe postavljati na prvo mesto VEDNO. In učim se, da mi je vseeno, kaj si mislijo drugi, če se jaz počutim dobro takšna kot sem in v tem, kar počnem. In če sem kdaj na tej poti štorasta ali nevešča, se UČIM tudi, kako dati sami sebi VSO LJUBEZEN in PODPORO; ki ju rabim. Želela ali ne, imam tu velik izziv – vedno pogledati nase sočutno. <3 Kako bom lahko sočutna do drugih, če še od sebe zahtevam nemogoče? In navidezne pridne punčke postajam "upornica" in en velik del mojega "upiranja" in življenja sebe so tile zapisi. Tukaj dajem kapo dol sama sebi, da jih pišem ne glede na vse. In tu res mislim ne glede na vse, ker jih ne pišem z namenom, da bi ugajala, ampak z namenom, da bi se izrazila in bila jaz. TU. Kjer je moj prostor in moje mesto pod soncem. Zato JEBAT GA, če mi kdaj kaj ne uspe, vem le, da sem vsak dan bolj podobna sebi. <3 In da sem si takšna všeč. :)
Fotografija je pa simboličen prikaz stanja "biti v svojih čevljih". <3
