Pred nekaj dnevi sem sedela v lokalu, kamor sem šla še enkrat prebrat svojo knjigo (Ja, tisto, o kateri ste že toliko slišali. 🙂 ). Naročila sem belo kavo in malinov macaron, tako malo za dušo. Brala sem knjigo, opazovala ljudi, razmišljala, kaj vse si še želim v življenju, kaj vse bi še rada dosegla, kaj vse videla in imela, spet pomislila, kako lepo je v senci ogromnega drevesa in kako omamen je malinov macaron, premišljevala o tem, kako mi nekatere stvari še niso dosegljive in podobno. V tistem me je prešinilo. Jaz živim obilje, ki sem si ga v preteklosti samo želela. Živim luksuz časa; vse mamice to z veseljem potrdijo. 🙂 Ko se mi včasih zdi, da je okoli mene preveč tiho, se spomnim na vse njih, ki bi bile hvaležne za trenutek zase in se potrudim, da ga užijem do konca. <3) In živim luksuz obilja. Kar mi je zadnjič “potrdila” tudi soseda, ki me je prepričevala, da moram biti pa res bogata, ker tako delujem. 🙂 Luštno, kaj vidimo v sebi in v drugih. <3
Med pitjem bele kave in grizljanjem macarona sem se tako ujela ob misli, da živim življenje, ki sem si ga nekoč le želela. Ne še v celoti in ne na vseh področjih, vendar je velika večina mojega življenja takšna, kot sem si ga želela. <3 Pa niti nisem bila pozorna na to. Nisem opazila, da si lahko privoščim potep, kamor želim, grem ven jest, se peljem na kavo in berem ali popravljam knjigo. Spomnim se, kako sem kot študentka zvedavo gledala ljudi, ki so sami sedeli za mizo in brali. Zdeli so se mi pogumni in energetsko tako daleč stran od tega, kakor sem se počutila sama. Nekaj let nazaj ne bi šla sama na pijačo, tudi v kino ali na dogodek ne. In tudi to smatram kot obilje – obilje poguma. <3 Opazil sem, da se mi takrat, ko grem kam sama, dogajajo še bolj zabavne stvari, kot v družbi. Nazadnje na primer sem bila deležna nepričakovanega “VIP” ogleda kovaške delavnice v Kropi. Ne sprašujte, kako. 🙂 Vsi smo ljudje in ko to res dojameš, se vezi hitro in z lahkoto spletejo, pa četudi nam je namenjeno le trenutek dolgo srečanje.
In tako sem se tistega poletnega dne pod krošnjo drevesa, ki je metalo senco na kavarno zavedela kakšno obilje živim in začutila resnično hvaležnost. To zdaj počnem vse bolj pogosto … če postajam čemerna ali nezadovoljna, se ozrem po svojem življenju in se osredotočim na to, kar je. In tega je presenetljivo veliko – probajte. <3 Jaz bom še sprobavala. 😉
Kje pa vi pri sebi opazite, da ste deležni takšnega in drugačnega obilja, ki ste si ga včasih le želeli? Pomislite malo, s čim vsem ste obdarjeni in blagoslovljeni. <3
