Ena največjih modrosti, preprostih resnic, ki bi vsem olajšale “delo” in hkrati svet spremenile v neskončno morje samozavestnih, močnih in trdnih ljudi, predvsem pa častnih – kako obožujem to besedo in takšna si enkrat želim biti tudi jaz. <3 Sama sem še kako za to, da moramo živeti, kar govorimo. Je pa res, da se ljudje pogosto začnemo ukvarjati s kakšno stvarjo, če nam jo "primanjkuje", ali če nismo dovolj močni na tem področju. Saj veste, kaj pravijo: tisti, ki v nečem niso dovolj dobri, potem učijo. Morda prav zato, ker vemo, kje se skrivajo vse pasti, s čim smo se spoprijemali sami in preprosto iz tega razloga, ker moraš nekaj res razumeti, da znaš to prenesti naprej. Je pa tu en "hakelc"; razumeti, ne pomeni nujno "živeti" ali sploh "znati živeti". Zase resnično upam, da ne bom ena tistih, ki vse razume, pozna tisoč in eno teorijo, živi pa je ne. Se mi kdaj zgodi, brez skrbi, da sem popoln "učitelj" in prenašalec znanja, malo manj pa sem vztrajna pri uporabi tega znanja v vsakdanjem življenju. In tu gre po mojih izkušnjah samo za vztrajnost in za ljubezen do sebe - za čas, ki ga nameniš temu, da poskrbiš zase, tudi s tem, da res živiš to, kar si želiš živeti in da res imaš sebe toliko rad in si toliko vztrajen pri tem, da si daš življenje, o katerem govoriš in ga tudi živiš. Zadnje čase berem in poslušam Ano Bučević, ki dobro reče: Če ti je tvoja sreča dovolj pomembna, se boš potrudil. <3 Če ti "biti srečen" ni prioriteta, se pač ne boš. :) Res deluje posplošeno, ampak povzema bistvo. Enako je npr. z delom na sebi in s tem, da pač probaš živeti in da živiš najboljšo verzijo sebe, da se sprejmeš kot čudovito bitje in si s tem, da živiš, kar bi rad, ne glede na "kaj bodo pa drugi rekli", daješ tisto, kar si resnično želiš in kar je res usklajeno s tvojo dušo. Jaz sem na primer od majhnega hotela biti "fina dama" :) Ženska, ki je urejena, lepa, ponosna nase, mirna v sebi. Oboževala sem visoke pete in obleke, pa mi je bilo vedno malo nerodno it taka ven (ja, ja vem, pač samozavest ni bila in še vedno ni vedno na višku :) ). Ampak moje srce si je tako zelo želelo biti takšna, da me tisti, ki me srečajo danes, verjetno niti ne bi spoznali. Pa še vedno "delam na tem". Po drugi strani pa si želim biti močna, pomirjena in samozavestna ženska, ki je nežna in trdna hkrati. Na tem še delam in imam tu malo več dela, kot pri visokih petah ;). Si pa zato prav danes, da bom res živela, kar govorim, jemljem čas, da grem malo kasneje v službo in da doma spišem, kar mi leži na duši in si vzamem čas za lep začetek dneva s hvaležnostjo in meditacijo (beri umirjanjem).
Za zaključek: nisem še tam, da bi vsak dan živela in preživela tako, kot "pridigam", sem pa na dobri poti. <3
Spodaj pa z vami delim moje visokopetno potepanje po mestu. :D
