Danes, ko tole pišem, pišem z uvidom v malo več nas, predvsem pa sebe. Včasih si želim, da bi nas kdo že kot otroke naučil delati s čustvi, razumeti sebe in svoje občutke. <3 Ker so pomembni. Ker so del nas in nas, ko jih ne znamo obvladati, ali z njimi delati, obvladujejo bolj kot mi njih.
Kolikokrat sem se ujela, da sem se poistovetila z vso bolečino v sebi in se, kot da bi bila to najbolj normalna stvar na svetu, z vsem srcem predala tarnnanju, samopomilovanju, se prav potopila v bolečino. Včasih so bila moja "rožnata očala", kot poje Edit Piaff popolnoma siva in popolnoma nemogoče je bilo, da bi videla skozi umazanijo, ki se je nabrala na njih. Tako sem se na primer na dobronameno kritiko, nasvet ali pripombo odzvala veliko bolj burno, kot bi bilo potrebno. Preprosto zato, ker nisem znala drugače in ker nisem razumela, da oseba ne kritizira mene, ampak mi želi sporočiti nekaj glede nečesa, kar sem naredila. Še zdaj me kakšna stvar malo zbode, priznam. Stvari ne izginejo kar čez noč, vendar se z veliko truda da. V dokaz tega so mi ne samo jaz, ki sem se že zelo spremenila skozi leta, ampak kopica ljudi okoli mene, ki so se prav tako spremenili, ali pa sem jih takšne že spoznala.
Včasih, ko se zavem, da ponovno zapadem v znani objem bolečine, se z zavedanjem, da to nisem (cela) jaz, "usedem" nasproti nje in se potem gledava vsaka iz svojega konca. (malo karikiram) Včasih se razblini, včasih pa se mi zdi, kot da objem potrebuje ona. Z bolečino se ne moreš borit, ker bo samo še večja, lahko pa ji daš prostor, da je, vendar pa moč, da te vodi. Predvsem pa lahko sebi daš darilo zavestnega trenutka, v katerem se začne topiti tudi bolečina.
Sem zafilozofirala :) Želela sem se navezat na predhodno objavo, ko sem pisala o tem, da si lahko pomagaš edinole sam. Moraš pa za to vedeti, kaj se dogaja s tabo, v tebi in kako deluješ. <3 In če želiš doseči kaj takega, pomaga, da si čim več tukaj in zdaj. Ker tukaj in zdaj ni bolečine iz preteklosti in ne strahu in bojazni pred prihodnostjo, vsaj ne, če si res tukaj in zdaj. <3
Tako da vdih in izdih ... bodimo tu, kjer smo.
