Zdi se mi, da se ljudje zadnje čase tako zelo bojijo besede Bog (z veliko ali z malo), pa se je ni treba nič bati. Temu lahko rečete tudi vesolje, energija, notranji jaz, višje bitje, ker to pravzaprav sploh ni pomembno. Bistvo današnjega pisanja je preprosto to, da ti res nihče ne more pomagati, če si najprej ne pomagaš sam. Če nisi pripravljen slišati, sprejeti pomoči, se odpreti zanjo, dvigniti glavo iz peska, se nehati smiliti sam sebi in še bi lahko naštevali. Seveda so lahko ob nas ljudje, ki nam pomagajo, nas podpirajo, seveda lahko obiščemo tisoč in en seminar, terapevta in preberemo tisoč in drugo knjigo, a premik, tisti pravi premik, lahko naredimo samo mi, ker se mora zgoditi v nas. <3 In verjemite mi, ne modrujem, ne solim vam pameti. Govorim le iz lastnih izkušenj. Kadarkoli sem se želela kam premakniti, kaj narediti, je to moralo priti iz mene. Še zdaj vso dobronamerno in dobrosrčno spodbujanje in vsa srčnost okolice, ki sem je deležna in s katero sem blagoslovljena, ne pomeni kaj dosti, če si nisem pripravljena pomagati najprej sama sebi, da mi bo lahko potem pomagal Bog (vnesite po želji). In tukaj lahko vidimo preprosto dejstvo, da je vera, pa najsibodi vase, v svet, v življenje, v Boga ... tisto, kar nas žene in kar nam daje moč, da živimo sebe in zaupamo, da so naše želje tudi želje stvarstva, ker smo vsi eno. <3
Spodaj pa "luč na koncu tunela" :) Vedno je.
