Iz mojih izkušenj »moram« nikoli ni narejen, izpolnjen ali kako drugače dovršen, če si prej ne dovolimo tistega »želim«. Se sliši nenavadno? Pa niti ni. Ko nekaj počnemo, ker moramo, se v to silimo. Sproščeno nista ne naše telo, ne um. In verjemite mi, da sem pogosto delovala na tak način: najprej delo, potem zabava. Seveda ne morem trditi, da je mogoče prav vedno najprej narediti nekaj, da se sprostimo, ali napolnimo. Vem pa, da je mogoč večino časa temu nameniti vsaj nekaj sekund ali trenutkov. Meni pred obveznostmi veliko pomeni že to, da grem za nekaj trenutkov na zrak, ali pa, da vsaj pogledam kozi okno, se za trenutek uležem in umirim. Delovanje iz tega miru je lažje in prijetneje. Zato se trudim, da to čim večkrat vključim v svoj dan. Še zlasti zato, ker sem po naravi »Speedy Gonzales«, ki je nenehno v pogonu. In predvsem zato, ker z leti vse bolj čutim, da je tisto, kar potrebujem mir, odklop od vsega, vseh aparatov in brnenj in da za svoj mir potrebujem le malo sonca, dežja, snega ali petja ptic. Zadnje čase, ko se rojeva moja knjiga, še posebej čutim, da potrebujem te trenutke miru, Ko si dam tisto, kar si v tem trenutku želim, se mi naloge in obveznosti ne zdijo več tako velike in neizvedljive. V teh trenutkih miru in povezanosti s sabo, ko najprej poskrbim zase, dobim zaupanje vase, ki sem ga še trenutek pred tem iskala kot iglo v kopici sena. In ko dobiš to zaupanje, četudi še ne vidiš cilja, se res začne dogajati čarovnija. Svoje meje in omejitve, za katere si mislil, da so zacementirane v tla, prestaviš nepredstavljivo daleč. Vsaj moja izkušnja s tem je taka: da sem sposobna in zmožna narediti veliko več, kot si mislim in da v teh premikih resnično zaživim.
