Naše velike sanje
Nekateri lahko brez pomisleka povejo, kaj je tisto, ob čemer jim zaigra srce in kaj je tisto, po čemer hrepeni. Jaz sem nekje vmes. Dolgo časa sem bila pregovorna »pridna punčka« in le s težavo razločila, kaj je tisto, kar si želim narediti zaradi sebe in kaj je tisto, kar delam in počnem zaradi drugih, ali pa preprosto zato, ker mi je bilo tako rečeno. V enem obdobju nekaj let nazaj, sem zato preprosto nehala delati vse, kar sem znala. Verjamem, da se sliši smešno, a ko si obkrožen z ljudmi, ki ne znajo prišiti gumba, tebe pa so tega in vezenja prtičkov učili že od majhnega, ljudi, ki ne znajo speči kruha, ti pa si kot otrok pekel jabolčni zavitek za jabolčnim zavitkom, ljudi, ki ne poznajo »skrivnih funkcij« računalnikov, ti pa si se v osnovni šoli iz čiste trme, da se ti ne bi posmehovali, naučil vse, kar znaš in se nikoli nehal učiti, opaziš, da ni pomembno koliko znaš, ne kaj vse narediš za ljudi, ampak koliko si v svoji koži pristen ti predvsem pa srečen. Ta nenehno opevana sreča boste rekli. Pa tako zelo pomembna za vsakega posebej. Ne govorim o evforični sreči, pač pa o zadovoljstvu s samim samo, z mestom, ki ga imaš v svetu in s svojim življenjem. Takrat se tudi nisem zavedala, da moja jeza ni povezana s tem, da sem »pridna punčka« in da »moram« delati stvari, ki so mi bile naročene, ampak s tem, da nisem vedela, da je samo od mojega razmišljanja odvisno, kako dolgo bom ta »moram« sprejemal tudi kasneje v življenju. Prav tako je bilo vedno samo od mene odvisno, kdaj si bom dovolila »zadihati«. 
Ko sem se tako za nekaj časa odrekla vse »darovom« in »znanjem«, sem začela ugotavljati, da rada občasno kuham in da uživam kuhati v družbi, da mi je naporno peči stvari, ki jih ne obvladam, da ne bom nikoli modna oblikovalka, da pa čez zimo vsake toliko z veseljem kaj spletem. Naučila sem se, da mora pomoč priti iz srca, ne iz občutka, da moraš pomagati in še manj iz občutka, da te kdo izkorišča. In šele ko se umakneš iz svojih »moram«, lahko opaziš kaj tebi nudijo drugi. Ker si ves čas pomagamo in ves čas sodelujemo. Svet je pač tako ustvarjen, da se interakciji z drugimi ne moremo izogniti. Zato je pomembno, da vemo, kar počnemo z veseljem in kaj zato, ker mislimo, da moramo, ali pa ker mislimo, da ni drugih možnosti.
Žal mi je, da v tistem svojem kokonu prepričanja nisem opazila, kaj vsega so me učili drugi, a takrat tega nisem bila sposobna videti. Ljudje rastemo in tudi jaz sem se spremenila. Zdaj vem, da so me drugi učili in me še vedno učijo, kako imeti rad sebe, kako se razvajati in kako na svoje mesto dati tiste svoje osnovne potrebe, ki morajo biti izpolnjene, da lahko zdravo deluješ kot človek. Kajti iz tega zdravega mesta šele lahko poslušaš srce glede vseh »večjih želja«. Vsi moji dragi okoli mene, me zdaj učijo še nečesa pomembnega; zaupanja v svet, zaupanja v to, da mi ljudje želijo dobro in da me imajo radi. Lahko bi se pretvarjala, da v to tako ali tako verjamem, pa ni res. Vsaj ne vedno. Včasih se še vedno odzovem kot da me kdo napada in mi želi kaj slabega, pa temu še zdaleč ni tako. Tako da je moja nova pot poslušanja vere in zaupanja srcu, da sem varna in da hodim po pravi poti. Vse, kar nas vodi v življenju, pa najsi gre za karkoli, je vedno vera in zaupanje.
Kot majhno dekle me je bilo strah poskušanja novih stvari, čeprav sem si jih želela. Vedno sem našla tisoč in en izgovor, da sem se lahko »umaknila« in se spet skrila, čeprav je na zunaj izgledalo popolnoma drugače, kajti moji razlogi so bili »tehtni«. Sem si pa zato v odrasli dobi dala toliko bolj duška s sprobavanjem vsega, kamor me je klicalo srce.
Če se najdeš v tem, nas verjetno ni tako malo takšnih 
nas je pa tudi kar nekaj takšnih, ki zdaj ustvarjamo nekaj drugačnega, nekaj svojega.
