Nepotrpežljiva bi lahko bilo moje drugo ime.
In moje preljubo življenje me ves čas uči, kako biti bolj potrpežljiva, zaupati, se prepuščati in samo biti pri miru.
In moje preljubo življenje me ves čas uči, kako biti bolj potrpežljiva, zaupati, se prepuščati in samo biti pri miru. Biti pri miru in mirovati. In ustvarjati svoj svet v sebi in ne gledati sveta okoli sebe in se mu prilagajati. Z nepotrpežljivostjo se dajemo v stanje čakanja … večnega čakanja na stvari, ki jih še ni … na to, da nekdo pritrdi ogledalo na steno, na to, da spoznaš ta pravega/ta pravo, na to, da boš dosegel že vse tisto, kar si želiš, na to, da bo končno petek, na to, da boš miren, ko boš imel zjutraj več časa in jutra začenjal mirneje. (Izhajam več ali manj iz sebe, zato dodajte po svoje ) Hm … in potem čakamo in postajamo nepotrpežljivi in življenje gre mimo, mi pa smo samo razdraženi. Nasvet dneva za vse: v tem trenutku želeno (najverjetneje) ne bo padlo z neba (čeprav to možnost vedno dopuščam), zato je sekiranje zaradi tega v tem trenutku neproduktivno in milo rečeno smešno. In če pomislimo, da je vedno TA TRENUTEK, nam ne preostane nič drugega, kot da se umirimo in svet obarvamo od znotraj. <3 Želim vam uspešno barvanje.
In še slikca … moj veliki projekt … zaključevanje prenove 
