Verjamem, da polna luna vpliva na voznike v prometu, verjamem, da na vožnjo vplivajo planeti in še tisoč drugih dejavnikov. Res verjamem … Ne verjamem pa, da se vsi ljudje zavedajo, da cesta in avtomobil nista najboljše mesto za predelovanje travm iz otroštva in za sproščanje frustracij. Še niste opazili, da se prav to dogaja?
Kolikokrat ste se že ujeli, kako vam pritisk dvigne že majhna stvar v prometu? Kolikokrat, se je v vas sprostila agresija? Ne želim posploševati, ker vem, da vedno obstajajo izjeme in vse predobro se zavedam, da tudi mene marsikaj razjezi, zato bom govorila iz lastnih izkušenj. Kadarkoli vidim, da se med vožnjo, na cesti ali kjerkoli, kjer sem vključena v promet, v meni pojavljajo jeza, nestrpnost ali nemir, vem, da v meni tli nekaj, za kar si še nisem vzela časa. Nismo bogovi in na promet ne moremo vplivati. Paradoksalno pa je, da v trenutku, ko se tega zavemo in se sprostimo, promet steče, ali pa vsaj ugotovimo, da obstaja presneto dober razlog, da je bila bodisi zaprta cesta ali pa za to, da smo na cilj prišli prepozno. Včasih celo ugotovimo, da ne bo konec sveta, če ni vse po naše. <3 Iz lastnih izkušenj vem, da se to da - ne biti suženj "utripa" na cesti. Potem pa je tu še ena stvar - kadar se v nas dlje časa kopiči nekaj, s čimer se ne ukvarjamo, bo to "butnilo" ven, takrat, ko bo lahko. In kaj je bolj idealnega od vožnje, ker se počutimo samozavestni (ali pa samozavestnejši), varni, močni ... Morda ne bi bilo slabo, če bi ugotovili, zakaj se to dogaja. Se mogoče ne izražamo v vsakdanjem življenju in dovolimo, da drugi hodijo po nas - med vožnjo, pa imamo moč? Morda gojimo zamero do nekoga, pa je ne spustimo in se ne pogovorimo? Morda kaj tretjega? Bi lahko bilo to, da smo nezadovoljni s sabo, s svojim življenjem, ali svojimi izbirami? Dragi Slovenci ... mislim, da že dolgo nisem moralizirala na tej strani, ampak dovolite mi (tudi če mi ne :)), da uporabim vsem znani slogan: Premalo nas je, da bi umirali na cesti. <3 Premislite, kaj vas tare in premislite, kako dragoceni smo ... mi vsi. In še za konec: moj namen ni kritiziranje, ampak vabilo, da se zazremo vase in se vprašamo, kaj je res narobe in kaj nam res manjka. Dovolj smo vredni, da si damo - sami sebi - to, kar potrebujemo za svoj notranji mir. <3 Predvsem pa se izražajmo v vsakdanjem življenju in to dovolimo tudi drugim. <3 Srečno na cesti in povsod drugje. Na fotografiji pa jaz in avto, ki sem ga pred dvema letoma zadela za nekaj dni, da boste vedeli, da je to napisala ženska, ki obožuje avte.