Tisti, ki ste že prebrali mojo knjigo veste, da ni navaden ljubezenski roman. Prišel je iz globine moje duše; tam globoko, kjer se marinirajo vsa lepa in manj lepa občutenja, vsa hrepenenja, ves sram, vsa bolečina, in nenazadnje, vso upanje in sreča. Ni resničen, pa vendar so resnična moja premlevanja v njem. Kdo od nas ni že kdaj imel strtega srca, kdo od nas se ni moral že kdaj zazreti vase in ugotoviti, kaj je tisto, kar ga poganja, navdihuje in bogati? In kdo od nas se ni moral že kdaj zazreti vase in nežno sprejeti vse tisto, kar mu je bilo težko sprejeti? Ljubezen do sebe je bistvo tega romana. In ljubezen do sebe je nekaj, česar se še vedno učim. Ljubezen do sebe je vse: pristnost in predaja v odnosih, zaupanje, da bomo ponovno vstali, ko pademo, in pa preprosto uživanje v življenju, ki je čarobno lepo.
Ko je knjiga izšla, so bili moji občutki mešani; kljub neizmerni radosti ob izidu knjige in deljenju te srčne zgodbe z vami, se na trenutke nisem počutila dovolj, da bi stala za napisanim. Glavna junakinja se spremeni. Pa sem se tudi jaz? Marsikdo je navdušen nad modrostjo knjige, pa vam priznam, da je knjiga včasih modrejša od mene. Za kar sem ji hvaležna. Hvaležna sem njej in toku zavesti, ki se je med pisanjem pretakal skozi mene, da mi je bilo predano vso to znanje in pa lepa, nežna ljubezenska zgodba. Hvaležna sem ji, da sem preko nje prejela zgodbo in prelila občutke, ki bodo ljudem, ki jih knjiga pokliče, pobožale dušo. V to sem prepričana. Kajti napisana je bila z odprtim srcem. Če vam bo knjiga dala vsaj delček tistega, kar se je pretakalo skozi mene, sem vesela in počaščena, da sem lahko bila ta kanal. Tudi če se vas ne dotakne tako globoko, pa sem vsakič bolj pomirjena z zavedanjem, da sem si dovolila biti ranljiva. Jaz, ki mi je bilo včasih to tako težko, zdaj pa to postaja vse lepše čustvo. Ranljivost je lepa. In upam, da bova skupaj s tokom zavesti, ki se je pretakal preko mene, ponovno napisala ranljivo in pristno knjigo z globino.
