Sploh ne vem, kje naj začnem, ker se dogaja toliko stvari in ker v sebi premlevam toliko stvari hkrati, da bo ta objava verjetno malo zmedena. Pa ji dajmo zato naslov
Rada bi vam povedala in z vami delila vse naenkrat, pa ne gre. 🙂 Ob tem, da vidim, da nekatrih stvari še vedno ne znam najbolje, da me kakšna stvar še vedno boli in da sem s sklonjeno glavo opazila, da moram okrepiti vero. Ker če bi imela dovolj vere v sebi, me neke stvari ne bi bolele. <3 Preprosto, kajne?
Hkrati pa imam neomajno vero na drugih področjih. Ko se ranljivo spuščam v svet, ko dajem ven sebe celo in ko sem vsak dan znova primorana še malo pogledati v svoje temne kotičke in se na hitro pogovoriti z njimi. 😉 Rada imam ta hiter tempo in rada imam svoje pogumne odločitve. Ta tempo mi omogoča, da se zazrem vase in hkrati od mene zahteva, da ne odlašam. Za to sem hvaležna, zelo hvaležna. Ker ena pogumna odločitev za sabo prinese drugo in ob njih preprosto zacvetim. Mislim, da ste se že vsi kdaj srečali s tem; kako vas polno življenje bogati, kako vas hoja po robu strahu v resnici polni in kako živi se počutite, ko verjamete in samo sledite vodstvu.
Naj bo tale zapis kratek, v razmislek glede tega, kaj vse se nam dogaja skozi življenje in kako lepa bitja smo pravzaprav. 🙂 V vrtincu dogajanj ali v miru tišini, v nas se ves čas rojevajo nove in nove stvari. <3 Čeprav morda nikoli ne bomo prišli do dna vsem, lahko v njih najdemo radost v pristnem stiku s sabo in v polnem doživljanju sveta in ljudi okoli nas. <3
